O spremembah avtorskopravne zakonodaje, potrebnih za raziskovanje in izobraževanje
Avtorskopravna zakonodaja med drugim močno vpliva na znanstveno raziskovanje in izobraževanje ter na delovanje ustanov za varstvo kulturne dediščine.
Dr. Jerneja Fridl (ZRC SAZU), mag. Miro Pušnik (direktor CTK UL) in dr. Maja Bogataj Jančič (v dvojni vlogi: najprej kot zastopnica Univerze v Ljubljani, KOsRIS, ZRC SAZU, CTK, Arnesa, UKM, Zveze bibliotekarskih društev in Visokošolskega sindikata Slovenije, nato pa še kot ustanoviteljica in direktorica Inštituta za intelektualno lastnino ter strokovnjakinja za avtorsko pravo) so 7. decembra na novinarski konferenci v Atriju ZRC predstavili svoja stališča glede sprememb avtorskopravne zakonodaje, potrebnih za raziskovanje in izobraževanje, o katerih so spregovorili 6. decembra na Prvem javnem posvetu o nadaljnjem razvoju avtorskopravne zakonodaje na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Zakaj je avtorskopravna zakonodaja pomembna? Avtorskopravna zakonodaja med drugim močno vpliva na znanstveno raziskovanje in izobraževanje ter na delovanje ustanov za varstvo kulturne dediščine. Državni zbor Republike Slovenije je 29. 9. 2022 v nujnem postopku sprejel spremembe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Toda ker so v postopku sprejemanja zakona deležniki s področja raziskovanja, izobraževanja in varstva kulturne dediščine večkrat javno izrazili številna stališča in predloge, ki niso bili upoštevani, sta se Urad za intelektualno lastnino (URSIL) in Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo odločila organizirati Prvi javni posvet o nadaljnjem razvoju avtorskopravne zakonodaje, ki je potekal 6. 12. 2022 na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Novosti v zakonu, ki bodo lahko velika ovira za odprto znanost
Dr. Jerneja Fridl: »ZRC SAZU je druga največja raziskovalna ustanova v državi. Na včerajšnjem posvetu o prihodnosti avtorsko-pravne ureditve nisem zastopala le Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti s skoraj 400 zaposlenimi raziskovalci in strokovnim osebjem, temveč tudi Koordinacijo dvaindvajsetih samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije (KOsRIS). Organizirali smo se že med postopkom sprejemanja zadnjih zakonskih sprememb, ker je področje avtorskih pravic izrednega pomena za naše delo. Želimo si čim bolje izvajati raziskovalno dejavnost, tudi na načine, ki so prilagojeni sodobnim raziskovalnim metodam in razširjanju znanja in s čim manj odliva davkoplačevalskega denarja. Naša stališča in predlogi, ki smo jih skrbno pripravili s strokovno pomočjo Inštituta za intelektualno lastnino in dr. Maje Bogataj Jančič, so bili le delno upoštevani. Predvsem nas skrbi, da ste nas pripravljavci zakona prevečkrat rokohitrsko odpravili.
Raziskovalci smo se pri zadnjih spremembah zakona lahko razveselili dveh novosti: nove splošne izjeme za znanstveno raziskovanje. S tem je Slovenija končno implementirala Infosoc direktivo iz 2001. Razveselili smo se tudi napredne ureditve na področju podatkovne analitike, ki je sodobna raziskovalna metoda. Vendar obe izjemi je potrebno izpopolniti:
- ZRC SAZU zato še naprej poziva k sprejemu univerzalnejše izjeme za znanstveno raziskovanje v obliki, ki bo raziskovalcem omogočala, da dela uporabljajo za znanstveno raziskovanje v obsegu, kolikor ga upravičuje nekomercialni namen. Takšna izjema je bila predlagana v predlogu zakona februarju 2022, nato pa se je neutemeljeno zožil njen domet.
- Nujno so potrebne dopolnitve izjeme za področje besedilnega in podatkovnega rudarjenja: trenutna definicija zakonitega dostopa tudi za te namene je ožja od definicije, ki jo zahteva direktiva.
Naj opozorim tudi na novosti v zakonu, ki bodo lahko velika ovira za odprto znanost, h kateri stremi razvoj znanosti v evropskem prostoru. Izredno zaskrbljujoče so nove določbe, ki avtorjem ne omogočajo polne uporabe odprtih licenc. Velik del rezultatov znanstvenoraziskovalnega dela, zlasti tistega, ki bo financiran z javnimi sredstvi, naj bi bil v prihodnosti dostopen pod licencami, ki omogočajo dostop, predelavo, ponovno delitev dela za vse namene. Zakonodajalec je v zadnji spremembi ZASP sprejel nekaj določb, ki avtorjem v določenih primerih onemogočajo odpoved nadomestilu, tudi ko delo objavi pod odprto licenco, s katero se želi odpovedati svojim avtorskim pravicam. Tu gre za dejansko onemogočanje polnega učinka odprtih licenc s strani zakonodajalca. Za raziskovalni prostor je to zelo slabo, saj so odprte licence eden od samih temeljev odprte znanosti.
V prihodnosti si želimo enakopravnega in transparentnega sodelovanja pri oblikovanju bolj uravnotežene avtorsko pravne zakonodaje in tako tudi razumemo in pozdravljamo pobudo državnega sekretarja mag. Židana, da se bodo odvijali posveti o prihodnosti avtorskega prava. Naj za konec omenim tudi, da je državni sekretar napovedal, da se bo pod okriljem vlade oblikovala Strategija varovanja intelektualne lastnine. Raziskovalci smo izredno pomemben deležnik na tem področju, zato bi bilo izrednega pomena, da se nas vključi v oblikovanje tako pomembne strategije.«
Nujno je, da avtorskopravna zakonodaja v Sloveniji raziskovalcem omogoča uporabo odprtih licenc v njihovi polni obliki
Mag. Miro Pušnik: »Centralna tehniška knjižnica je ena največjih visokošolskih knjižnic v Sloveniji. S svojim delovanjem spodbujamo in podpiramo odprto deljenje znanja, kar je tudi osrednja strategija v Evropskem raziskovalnem prostoru. Odprta znanost je v Evropskem raziskovalnem prostoru kot tudi v Sloveniji splošno sprejet koncept znanstvenoraziskovalnega dela. Odprta znanost je kot taka osrednji del politik Evropske komisije kot tudi naše nacionalne zakonodaje na tem področju.
To je tudi področje, ki nas je poleg izjem, ki se tičejo raziskovanja in poučevanja, najbolj zanimalo v postopku spreminjanja avtorsko-pravne zakonodaje.
Eden od temeljev odprte znanosti so odprte licence, ki omogočajo raziskovalcem, da se odpovejo materialnim avtorskim pravicam in javnosti omogočijo odprt dostop do svojega dela. Pomen odprtih licenc za odpiranje znanosti, zlasti tiste, ki je financirana z javnimi sredstvi, je vse večji, in nanje se sklicuje tudi Zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti. Tudi številni evropski akti odprte licence vidijo kot temeljni gradnik odprte znanosti in raziskovalcem zapovedujejo, da rezultate raziskav financiranih z javnim denarjem objavljajo pod pogoji odprtih licenc. Založnikom takšne zapovedi niso po volji, saj bi raje še naprej objavljali znanstvene rezultate financirane iz javnih sredstev v okviru svojih zaprtih komercialnih poslovnih modelov.
Strategije na področju odprte znanosti se temu zoperstavljajo.
V luči tega je nedopustno, da smo v Sloveniji z zadnjo spremembo avtorskopravne zakonodaje sprejeli številne določbe, ki uvajajo nove pravice ali pravice do nadomestil in obenem določajo, da se v določenih primerih avtorjem onemogoči možnost odpovedi pravici do nadomestila. Predstavniki raziskovalcev in raziskovalnih knjižnic smo na to opozarjali ves čas postopka sprejemanja zakonodaje in predlagali rešitve, a nam predlagatelja zakona, to sta URSIL in MGRT nista poslušala.
Nujno je, da avtorskopravna zakonodaja v Sloveniji raziskovalcem (in tudi drugim avtorjem, ki to želijo) omogoča uporabo odprtih licenc v njihovi polni obliki.
Nihče od deležnikov, ki so javno posredovali svoja stališča, ni oporekal našim predlogom, a sta jih MGRT in URSIL vseeno zavrnila.
Menimo, da mora v prihodnje spreminjanje avtorsko pravne zakonodaje biti bolj demokratično, bolj vključujoče in transparentno ter celovito v skladu s strategijami na drugih pomembnih področji v naši družbi.«
Izjema za poučevanje z uporabo digitalnih sredstev ali na daljavo je po novem plačljiva
Dr. Maja Bogataj Jančič v vlogi zastopnice Univerze v Ljubljani: »Univerza v Ljubljani je najpomembnejša raziskovalna in izobraževalna institucija v Sloveniji. Trenutno predseduje tudi Rektorski konferenci RS.
Univerza v Ljubljani, tako kot njej podobne organizacije v Evropi in svetu, se zaveda pomena avtorskopravne ureditve za delovanje njenih članov. Ključne so določbe, ki urejajo znanstveno raziskovanje, poučevanje in določbe, ki vplivajo na razširjanje rezultatov znanosti. Med njimi ima velik pomen odprta znanost, kar priznava tudi Slovenija v svojih strateških dokumentih.
V postopku spreminjanja zakonodaje se je Univerza angažirala zlasti glede izjeme za poučevanje in zato se osredotočamo na to problematiko tudi danes. Slovenska avtorskopravna zakonodaja se je vse do zadnjih sprememb ponašala z napredno ureditvijo in Univerza v Ljubljani je v zakonodajnem postopku podala predloge, da se takšna ureditev ohrani in izboljša za digitalno okolje. Pripravljavci predloga zakona tega niso v ničemer upoštevali. Izjema za poučevanje z uporabo digitalnih sredstev ali na daljavo je po novem plačljiva, zožil se je celo obseg že obstoječe izjeme za neposredni pouk, dodatno pa so založniki uspeli, da izjema ni veljavna za primere, ko so vsebine licencirane na trgu. Po novem bodo torej morale izobraževalne institucije plačevati za uporabo avtorskih del, ki jih bodo pri poučevanju uporabljali učitelji in predavatelji za t. i. ilustrativne namene. To v praksi pomeni, da bodo učitelji in predavatelji v razredu ali preko spletnih orodij svojo razlago lahko podkrepili npr. s fotografijami, izseki filmov ali drugih avtorskih del, da bi bilo njihovo poučevanje bolj zanimivo, tako kot so to sicer počeli do sedaj brez kakršnihkoli nasprotovanj imetnikov pravic, ampak od zdaj naprej bodo kolektivne organizacije (ZAMP, SAZAS, AIPA, IPF) za to prejemale nadomestila. Ustavnopravno bolj uravnotežen režim bi bil, da se za te namene določi prosta uporaba, tako kot smo jo za neposredni pouk poznali že prej. Takšno uporabo dopušča tudi direktiva in so jo sosednje države, kot npr. Madžarska in Hrvaška, tudi sprejele. Sprašujemo se: zakaj je Slovenija ravnala drugače? Ob sprejetju zakona smo dobili pojasnilo, da spremembe zakona ne bodo vplivale na univerze, saj bo stroške avtorskih pravic krilo resorno ministrstvo. A verjetno jih bo krilo iz sredstev, namenjenih visokemu šolstvu, kar pomeni, da bo na koncu vseeno manj sredstev za visokošolske organizacije.
Del poslanstva Univerze v Ljubljani je ohranjanje visokega nivoja raziskovanja in izobraževanja v javnem interesu. V prihodnosti bi bilo nujno, da se nas enakopravneje upošteva tudi pri sprejemanju avtorskopravne zakonodaje, ki ključno vpliva na delo naših raziskovalcev in izobraževalcev, ki ustvarjajo in razširjajo znanje.«
Prava pot spodbujanje vključujoče, enakopravne in transparentne razprave o spremembah avtorskopravne zakonodaje
Dr. Maja Bogataj Jančič v vlogi strokovnjakinje za avtorsko pravo: »To izjavo podajam kot direktorica Inštituta za intelektualno lastnino, kot nacionalni koordinator projekta Knowledge Rights 21 in kot strokovnjakinja za avtorsko pravo.
Moja specializacija za področje izjem in omejitev v avtorskem pravu je bila začrtana že z doktorsko nalogo na področju pravnega varstva tehnoloških ukrepov, pred skoraj dvema desetletjema. Področje avtorskega prava spremljam že zelo dolgo. Nič kaj dobro se ne razvija. Pozdravljam pa prizadevanja izobraževalcev, raziskovalcev in ustanov za varstvo kulturne dediščine, ki so se po zgledu sestrskih organizacij v Evropi pričele zavedati pomena avtorskega prava za njihovo delovanje v javnem interesu in pričele zahtevati, da se jih upošteva kot enakopravne deležnike v teh zahtevnih postopkih. Nekaj se premika v pravo smer. Včerajšnji prvi javni posvet razumem kot napoved dobrih sprememb.
V preteklosti žal ni bilo tako. Sprejem novel ZASP-I in ZKUASP-A ter implementacija Direktive o avtorskih in sorodnih pravicah na digitalnem trgu je bil dolgotrajen proces, v katerem so bila stališča deležnikov, ki delujejo v javnem interesu na teh področjih, znova in znova spregledana. Postopek sprejemanja zakonodaje se je sicer začel zelo obetavno. URSIL je že decembra 2020 najprej pozval zainteresirano javnost, da posreduje predloge, kako naj se implementira Direktiva. Že takrat so se odzvale številne raziskovalne in izobraževalne institucije ter ustanove za varstvo kulturne dediščine. Vendar pri oblikovanju prvega predloga zakona, ki je bil javno objavljen maja 2021, njihovi predlogi niso bili prav v ničemer upoštevani. Predlagatelji zakona so jih v večini ignorirali tudi v nadaljevanju in sicer februarja 2022, ko je bil objavljen drugi predlog zakona, junija 2022, ko je bil objavljen tretji predlog zakona in tudi avgusta 2022, ko je bil predlog poslan v obravnavo v Državni zbor RS, kar se ni spremenilo vse do 29. 9. 2022, ko je bil zakon sprejet v nujnem postopku.
Imetniki pravic (filmska industrija, založniška industrija in kolektivne organizacije za upravljanje avtorskih pravic) so uspele prepričati prejšnjega gospodarskega ministra, s pomočjo URSILa pa tudi MGRT v novi vladi, da so številne novosti, ki jih zakon prinaša zlasti imetnikom pravic na področju avdiovizualnih del, nujno potrebne in jih je zato treba nujno implementirati v izogib gromozanske kazni, ki naj bi sicer zaradi zamude pri implementaciji evropske direktive grozila Sloveniji. Minister Han in državni sekretar mag. Židan sta predlogom v celoti sledila bodisi zaradi pomanjkanja znanja bodisi zaradi razlogov druge narave, kar je slabo, saj gre za zlorabo demokratičnega postopka.
Gre tudi za zamujeno priložnost, da bi se področje uredilo učinkovito za slovenske avtorje (s tem mislim ustvarjalce, ki jih jaz ne enačim z imetniki pravic, avtorskopravna zakonodaja pa) kot tudi slovenske raziskovalce in izobraževalce.
Ni pa vse slabo v septembra sprejetem zakonu. Določba s področja podatkovne analitike (besedilnega in podatkovnega rudarjenja) in splošna izjema za znanstveno raziskovanje sta svetli točki novele ZASP-I, ki se ju lahko raziskovalci in izobraževalci razveselijo. V prihodnosti bi jih bilo smiselno izboljšati, ampak je treba Službi vlade za digitalno preobrazbo, Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport in deležnikom priznati, da je tu narejen velik premik naprej.
Upravičeno pa so deležniki lahko ogorčeni, da se jih v sicer dolgotrajnem postopku priprave predlogov v javni razpravi in v medresorskem usklajevanju ni upoštevalo zlasti glede problematičnih rešitev, ki bodo lahko ovirale odprto znanost in odprto izobraževanje. To je še posebej problematično, ker so bile te določbe sprejete v povezavi s številnimi novimi pravicami in upravičenji, ki nimajo veze z implementacijo Direktive. Enako so lahko upravičeno razburjeni izobraževalci – določitev nadomestila za izjemo za poučevanja ni bilo del obveznosti, ki bi jih morala izpolniti Slovenija pod grožnjo kazni, ki jo je napovedovala Evropska komisija. Povsem razumljivo je, da želijo založniki izobraževalcem prodajati svoje produkte in služiti na trgu, manj razumljivo pa je, da jih državne strukture pri tem podpirajo, čeprav jim ustavnopravni red, zakonodaja EU, primerljive rešitve v drugih državah članicah in že obstoječe rešitve v slovenski zakonodaji omogočajo drugačno urejanje teh vprašanj.
Naj zaključim: ta teden je potekal prvi javni posvet o nadaljnjem razvoju avtorsko pravne zakonodaje. Državni sekretar mag. Dejan Židan ga je obljubil že konec septembra, ko je državni zbor sprejemal noveli ZASP-I in ZKUASP-A. Kaj je smisel organiziranja posveta potem, ko je direktiva že implementirana, so se spraševali številni nastopajoči. Zame je bilo skrb vzbujajoče, ko je na posvetu večkrat omenil, da je namen teh posvetov oblikovanje enotnega pogleda, enotnega stališča glede avtorskopravnih vprašanj v Sloveniji. Dvorana na Pravni fakulteti je bila polna zelo raznovrstnih deležnikov. Številni nastopajoči smo ga opozorili, da je prava pot spodbujanje vključujoče, enakopravne in transparentne razprave o spremembah avtorskopravne zakonodaje. V takšni razpravi bi morali biti raziskovalci, izobraževalci in ustanove za varstvo kulturne dediščine enakopravno obravnavan deležnik, optimalno pa bi bilo, da bi državni sekretar poskrbel tudi, da bi URSIL dejansko postal nevtralni pripravljavec predlogov. To bi bila pot v pravo smer.«